Kritika / Isabel Allende: Hiša duhov

+ + + +

Patriarhova jesen

Hiša duhov je saga, ki zakoplje v zagatna latinskoameriška razmerja: med elitami in množicami, med posestniki in dninarji, med oblastjo in vladanimi, med očeti in hčerami. Z nekaj nezgrešljivimi stalnicami literature s te celine, z družinskimi patriarhi, z na družbeni rob odrinjenimi ženskami in z diktatorji.

Čeprav nikjer ni poimenovan, gre za Čile do Pinochetove diktature, do časa, v katerem je roman nastal in izšel, in Allendejeva je nečakinja ubitega predsednika Salvadorja. /Tudi/ zato je popis načinov delovanja političnih policij, njihove samovolje in vloge tujih agentur ob sočasnem neoliberalnem eksperimentu krvav in pretresljiv, popisan s stališča žrtev. Pravzaprav so žrtve vsi, tudi pripovedovalkin stari oče, patriarh, samovoljen in avtoritaren posestnik, ki glede na trenutne potrebe razpolaga s telesi najemnikov na posestvu in še bolj z njihovimi ženami, potem ko postane senator, vidi v vsem marksistično zaroto in soorganizira puč. Hitro ugotovi, da se je ta strgal z verige, in najde z vnukinjo, eno od preživelih močnih žensk iz te sage, pristen stik, njuna politična nasprotja se z leti obrusijo in konec je spravljiv. Izmodren, kadar vidi v posameznih usodah, v pretiranostih in brutalnostih odgovor na začetno nasilje, vse je odziv na dejanje, storjeno v davnih časih, ki spotoma melje usode posameznikov. Zadaj sta shakespearjanski valjar zgodovine in menjava socialnih slojev, ki se ne morejo razviti, dokler zadaj stojijo avtoritarni in karizmatični patriarhi, podprti z interesi bližnjih velesil.

Togotni oče družine in vnukinja sta tudi pripovedovalca te zgodbe, ki se začne z generacijo babic, ženske podpirajo tri vogale pri hiši, predvsem pa ob ekonomski rasti, ki je v domeni moških, združenih v interesne skupine, skrbijo za nematerialno blaginjo. Od babice Clare, ki je obdarjena s prekognicijo in telekinezo, do povsem praktičnega delovanja generacij, ki vidijo edino alternativo zaostrenim družbenim razmeram v karitativnem delovanju, ali, redkeje, v brezkompromisni revoluciji, ki bo s terorjem odgovorila na teror elit. Allendejeva združi zgodovino regije z izrazitimi, močnimi ženskami, posebej občutljiva je za njihovo vlogo v mačistični in moški avtoritarni družbi, hkrati pa roman poseli z nekaj izstopajočimi liki, aristokracijo, delavskimi tribuni in upornimi kantavtorji, prodajalkami ljubezni. To je svet v malem, vzpon in propad družinske hiše tako postaja simbol za deželo in celino nasploh.