Kritika / Philomena

zadržan +

Nezakonska mati.

Film Sestre Magdalenke nam je pred nekaj leti pokazal, kakšnim zlorabam, kakšnemu terorju in kakšnemu suženjstvu so bila podvržena dekleta v irskem katoliškem samostanu, dokumentarec Vsega hudega nas reši pa nam je pokazal, da se lahko katoliški duhovnik, ki ima v Ameriki za sabo množico pedofilskih zlorab in posilstev otrok, umakne na Irsko, kjer potem živi mirno in varno, kot da se ni nič zgodilo, kar govori o politični, kulturni in socialni vsemogočnosti irske katoliške cerkve, ki jo izkusi tudi Philomena Lee, naivna irska najstnica.

Ko rodi nezakonskega sina, ji ga cerkev – magdalenska “pralnica”, fanatična sestra Hildegarde – zlagoma zapleni in pošlje v posvojitev (v oddaljeno galaksijo, se razume), tako da ga ne vidi nikoli več. Zdaj, 50 let kasneje, ko jo igra Judi Dench, ji na pomoč priskoči Martin (Steve Coogan), ravno dovolj motivirani ateist, propadli in sestreljeni spin doctor Blairove administracije, po novem raziskovalni novinar, s katerim kreneta na trip – ona hoče videti izgubljenega sina (ki je postal Reaganov gej), on hoče “človeško” zgodbo, po kakršnih hlepijo mediji (knjige o ruski zgodovini ne grejo več). On je cinik, ki potrebuje odrešitev, toda to, kar je storila cerkev, se mu zdi neodpustljivo. Ona je globoka, komično naivna vernica, ki ji vere ni omajala niti brutalna – tudi ne ravno brezplačna – odtujitev otroka, toda to, kar so ji storili, se ji zdi odpustljivo, navsezadnje, Bog ji je potem dal druge otroke. Bog pač daje in jemlje. Kaj hoče s tem reči, sicer ne vemo, toda v obeh primerih se zgodi njegova volja. Tako kot nas skuša Philomena prepričati, da je imel Bog v obeh primerih prav, nas skuša Stephen Frears – pač v slogu Kraljice – prepričati, da imata prav oba, tako Philomena kot Martin, ta “konsenz” pa potem sentimentalizira kot nekaj “magičnega”. In odpustljivega. Kot ateizem, heh.

(Kinodvor)