Kritika / Preteklost

za +

Ločitev.

Iranski auteur Asghar Farhadi je v Ločitvi, prvem iranskem dobitniku tujejezičnega Oskarja, popisal dramo moškega in ženske, ki se skušata ločiti. V Iranu so ločitve redke, nezaželene, tako rekoč prepovedane, toda religija in tradicija delujeta ilegalnejše, stresnejše in destruktivnejše od ločitve.

Zdaj, v Preteklosti, se skuša Iranec, Ahmad (Ali Mosaffa), ločiti v Franciji – od Francozinje, Marie (Bérénice Bejo). Toda ko se po štirih letih vrne iz Irana, da bi podpisal ločitvene papirja, ugotovi, da ima žena že novega, mlajšega moškega, Samirja (Tahar Rahim), da je sama na robu živčnega zloma, da so njeni trije otroci – vsakega je imela z drugim moškim – zamorjeni in da Samirjeva žena leži v komi (poskus samomora), kar ga prelevi v detektiva in voyeurja. Tako kot ne čudi, da vulkanska Marie, potrebna terapije, dela v lekarni in da zapackani Samir, potreben očiščenja, vodi kemično čistilnico, tudi ne čudi, da Ahmad – opazovalec razpada zahodne seksualne politike, modernosti in permisivnosti – izgleda kot duh, ki skuša detektirati, kaj se je zgodilo, in da otroci, ki preveč vedo, izgledajo kot tisti otrok, ki v De Sicovi neorealistični klasiki Otroci nas gledajo opazuje mučno ločevanje svojih staršev, toda preteklost, ki se oklepa ljudi, je stresnejša in destruktivnejša od ločitve. Preteklost je napaka. Kot spomini.

(Kinodvor)