Kritika / Purana na begu

zadržan

McOF.

Hollywood se včasih angažira, včasih pa skuša biti celo subverziven, tako da skuša zrušiti kako veliko ameriško institucijo – recimo smrtno kazen. Pred leti ste lahko videli dva filma, ki sta naravnost terjala ukinitev smrtne kazni, saj so v enem – Zadnjem sprehodu – na smrt obsodili Seana Penna, v drugem – Zadnjem plesu – pa Sharon Stone.

Purana na begu je animacija, ki sledi tej tradiciji, le da ne poziva k ukinitvi smrtne kazni za ljudi, ampak za purane, ki jih Američani vsako leto koljejo in servirajo na zahvalni dan. Le redki preživijo, zanesljivo pa se »puranjim nebesom« izogne le tisti, ki ga ameriški predsednik pomilosti. Tu pomilosti Reggieja, govorečega purana, ki potem – v družbi izkušenejšega Jaka, vodje »puranje OF«, in s pomočjo časovnega stroja – odpotuje v preteklost: če hoče ustaviti zahvalno klanje puranov, se mora pač vrniti v čas (1621), ko so na zahvalni dan zaklali prvega purana. Ko reši prvega purana, reši vse purane (Schindlerjev seznam). Ko reši vse purane, ukine smrtno kazen (Kokoške na begu). Ko ukine smrtno kazen, ogrozi zahvalni dan, te velike ameriške počitnice. Indijanci gledajo z distance – in si mislijo svoje. Ko se Hollywood angažira, imajo purani prednost pred Indijanci. In pica ima prednost pred puranjim filejem.