Kritika / Viktor E. Frankl: Kljub vsemu reči življenju DA

+ + + + +

Nova izdaja legendarnega dela psihologa v taborišču smrti.

Ki seveda pripada strani taboriščnikov. V Auschwitzu ga je čakala usoda krematorija, kateri se je izmaknil, vendar pa v knjigi ne popisuje praktičnih poti fizičnega preživetja. O tem vidiku sicer pišejo Imre Kertesz v »Brezusodnosti«, Primo Levi v »Ali je to človek?« in Boris Pahor v »Nekropoli«. Psihiater Frankl popisuje taboriščne izkušnje iz perspektive smisla.

Lakota, teror in bolezni so v ljudeh ustvarjali stanje brezupa, ki je bil često še hujši rabelj. Kako to preseči, kje najti luč v tunelu smrti? Poti so številne, ključno je bilo poiskati smisel bivanja, ohraniti minimalno veselje nad dnevom, četudi v taborišču. Sam je med drugim opazoval zakone medicinskih naukov, ki v Auschwitzu niso absolutno veljali: jeseni so morali stati nagi pred barakami, prihajali so v mrazu mokri izpod tušev, a se niso prehladili. Njegova strategija je bila osmišljanje vsakega trenutka, kar je nadgradil v prakso logoterapije, po kateri je potem desetletja zdravil paciente vseh vrst. Misel je namreč ta, ki uravnava moč telesa. Največja stopnja umrljivosti je bila prav v tednu med božičem in novim letom 1945. Večina taboriščnikov je naivno verjela, da bodo za sveti večer že doma, potem pa je prišlo fatalno razočaranje, ki je oslabilo njihovo odpornost.

Ta eksistencialni vakuum, ko človek ni več vedel, kaj bi sploh počel, ko je sledil le navodilom in ukazom, ko je izgubil sposobnost, da bi se zavedal, kaj si v resnici želi, pa ni omejen le na taborišča smrti, dejansko se je v obliki depresij množično razširil na moderni demokratični svet. Franklova knjiga je prav zato tako izjemna, pretresljiva in vedno aktualna.