Kritika / Kubanska salsa

proti

Odpleši svoje sanje!

Nick Frost je v tandemu s Simonom Peggom garal in garal (Pr konc sveta, Vroča kifeljca, Noč neumnih mrtvecev), da bi si priboril priložnost za solo nastop – in glej, zdaj, ko je uspel, pleše salso. Vau! Ubijaš se, »ponižuješ« se v filmih Edgarja Wrighta, da bi lahko na platno spravil svoj osebni projekt, svoj pravi jaz, svoj statement, potem je pa to film o salsi, še huje, film o debeluhu, ki pleše salso.

To je bilo nazadnje smešno pred kakimi dvajsetimi leti, ko je plesal Boris Jelcin (Rob Ford, tolsti župan Toronta, ni več niti smešen), toda Frost je očitno hotel Valentinovo okrepiti s svojim »gangnam stylom«. Res, vau! Frost igra tipčka, ki je bil nekoč najstniški prvak v salsi, toda vrstniki so ga tako šikanirali, da je obupal, salso obesil na klin, sprejel povsem rutinsko, dolgočasno službo in se z leti mastno zredil, kar pomeni, da je zrel za comeback, še toliko bolj, ker ugotovi, da njegova nova šefica (Rashida Jones), sicer Američanka, prav tako gori za salso. In že sta na poti v mjuzikl Odpleši svoje sanje in druge »bitke talentov«. A po drugi strani, Rocky to stalno počne – rokavice obesi na klin in potem se vrne. Še starejši, še debelejši, še močnejši, še konkurenčnejši. Mit o »ponovnem vstajenju« je še vedno največji svetopisemski hit. Bodi to, kar si, sporoča Kubanska salsa. Toda: kaj če to, kar si, ni nič posebnega?