Kritika / St. Vincent: St. Vincent

+ + + +

St. Vincent s pravim imenom Annie Clark se najbrž spomnite kot glasbenice, ki je pred dvema letoma izdala plošček Love This Giant, na katerem je bil kot soavtor podpisan David Byrne, prva »glava« kultne newyorške skupine Talking Heads. Čeprav je marsikdo zasluge za to, da je bila plošča bolj avtorska, pripisoval njemu, je bila ravno Clarkova tista, ki je prispevala levji delež zamisli.

Album, na katerem so prevladovali pihalne orkestracije, etnovplivi ter močan pečat soula in funka, so seveda že zaradi Byrnove navzočnosti primerjali z glasbenim izrazom skupine Talking Heads. Sodelovanje s človekom, ki je pomembno zaznamoval konec sedemdesetih in osemdeseta leta 20. stoletja, pa je močno vplivalo tudi na nadaljnjo ustvarjalno pot Annie Clark.

Pri tem je seveda treba poudariti, da je St. Vincent še pred sodelovanjem z Byrnom izdala tri samostojne albume (Marry Me, Actor in Strange Mercy), s katerimi se je uveljavila kot kakovostna kantavtorica, multiinstrumentalistka in vokalistka, ki je z nenavadno poetiko izstopala v underground krogih. To ji je že pred Byrnom omogočilo sodelovanje s Sufjanom Stevensom ter z zasedbama The National in Bon Iver.

Toda sodeč po novi plošči, naslovljeni po njej sami, je bilo ravno sodelovanje z Byrnom tisto, ki jo je pripeljalo do najnovejšega izdelka. Navdih, ki ga je dobila po osemnajstih mesecih turneje, na kateri je najprej predstavljala svoj album Strange Mercy, nato pa še skupnega z Byrnom, je več kot očiten. Morda tudi zato, ker je začela ustvarjati takoj po vrnitvi z napornih nastopov.

Že od doma narejenega prvenca Marry Me je jasno, da z vsakim novim albumom spretno nadgrajuje glasbeni izraz. To je še posebej opazno na zadnjem albumu, ki se ne imenuje St. Vincent zgolj po naključju, saj predstavlja Annie Clark takšno, kakršna dejansko je – samosvoja, odločna, po nekaterih merilih celo malce čudaška, predvsem pa izvrstna tekstopiska, kitaristka in glasbenica, ki v pop glasbo vnaša avantgardne prvine na besedilni in glasbeni ravni.

To je očitno že v otvoritvenem komadu Rattlesnake, v katerem poje, kako jo nago v puščavi preganja klopotača, in se do konca prebije z osnovnim, precej krautrockovskim rifom. V Birth in Reverse najdemo vzporednice z njenim prejšnjim samostojnim albumom, Strange Mercy, nanj spomnijo nekoliko dodelane, bolj distorzirane kitare, v Digital Witness pa se vrne k zvočni sliki, ki jo poznamo iz sodelovanja z Byrnom, besedilo pa se ukvarja s fenomenom družabnih omrežij. Na albumu so tudi odlične balade, denimo I Prefer Your Love, posvečena materi, ali čudovita zaključna Severed Crossed Fingers.

Annie Clark se z novim albumom dokaže kot izvirna avtorica, ki je iz številnih sodelovanj vsrkala najboljše vplive in jih predstavila kakor lastno, samosvoje dojemanje sodobne pop glasbe. Indie.