Kritika / 300 – Vzpon imperija

zelo za -

Film 300 – Vzpon imperija ni niti sequel niti prequel filma 300 (pa tudi reboot ni, če smo že ravno pri tem), ampak se dogaja sočasno z njim, tako rekoč na sosednjem bojišču, najprej na Maratonu, kjer atenski vojskovodja Temistokles (Sullivan Stapleton) s “partizanskim” napadom preseneti mogočno perzijsko vojsko, ki si hoče pokoriti grške mestne državice, in potem v Egejskem morju, ob atenski obali, kjer Temistokles z raznovrstnimi taktičnimi zvijačami razbija, potaplja in desetka premočno perzijsko ladjevje, ki mu poveljuje Artemizija (Eva Green), kruta, sadistična, nekrofilska femme fatale, grška smokvica v perzijskem dresu (Kserks, perzijski bog, se kakopak medtem ruva z Leonidasovimi Špartanci). Artemizija si hoče podrediti Grčijo, Temistokles jo hoče združiti.

Toda Vzpon imperija ni le alegorija o moškem, ki se noče podrediti ženski (toliko o novi seksualni politiki), ampak alegorija sodobne Grčije, ki si jo hočejo podrediti kruti, sadistični, tiranski, nekrofilski finančni interesi – na čelu z artemizijsko Angelo Merkel. Jasno, Temistokles, ki Atencem kaže, kako se je treba boriti za demokracijo (“nikomur ne boste bliže kot temu, s katerim prelivate kri”), izgleda kot napumpana, testosteronska, olimpijska alegorija Aleksisa Ciprasa. Še celo nesorazmerna, pornobrutalna ekscenost tega filma, ki iz krvi res naredi spektakel sui generis, diši po ekscesno nesorazmerni brutalnosti, s katero so finančni trgi udarili Grčijo. Ekscesnost, ki jo glorificira Vzpon imperija, je natanko ekscesnost, s katero bi se morali upreti strašni sili, ki se je spravila nad vse nas.