Kritika / Nonstop

za

Let’s roll!

11. september je vse spremenil – vsakdo, ki potuje z letalom, je sumljiv, sporoča Nonstop, remiks Nočnega leta in Pogrešane na letalu (s pridihom filma Zbogom dekleta), v katerem si Bill Marks (Liam Neeson), ločeni, zapiti, zjebani zvezni letalski šerif, ki – zakrinkan v običajnega potnika – skrbi za varnost (ja, svoje družine ni mogel rešiti, lahko pa reši potniško letalo!), zamišljeno, zaskrbljeno, panično ogleduje potnike, s katerimi bo iz New Yorka letel v London.

Vsi smo potniki. Vsi smo sumljivi. Belci, črnci, muslimani, ženske, otroci. Zakaj bi človek potoval z letalom, če ga potem med vožnjo ne bi hotel razstreliti? In ko je letalo nad Atlantikom, dobi Marks anonimni sms, za katerega najprej misli, da je le šala – nekdo mu namreč sporoča, da bo na letalu vsakih 20 minut ubil enega potnika, če na neki bančni račun ne bodo nakazali 150 milijonov dolarjev. In ta, ki pošilja “igrive” smse in ki obenem poskrbi, da čez 20 minut res umre prvi potnik, ga očitno zelo dobro pozna, tako da je vprašanje le: bo prej zmanjkalo potnikov ali pa bo prej za osumljenca št. 1 obveljal sam Marks? Nonstop – sekularno nadaljevanje filma United 93, če hočete – je preprost, morast, klavstrofobičen, elastičen in eleganten whodunit, ki pokaže troje: prvič, ko so vsi sumljivi, nastrada ogromno nedolžnih, drugič, kontrola je le iluzija (ni sistema, ki ga ne bi zlomil že sms), in tretjič, varnost je zgolj še aspekt paranoje.