Hoče v zapor?

Ko se sodstvo, ostanki potuhnjene tranzicije (s 50 let podlage) in nizkonakladni mediji zarotijo proti nedolžnemu Ivanu, čakajočemu na začasno spremembo naslova, je njegov manevrski prostor tako zožen, da se mora zgoditi nekaj velikega, masovnega, hrupnega, kar bo pretreslo iztirjeno, zablodelo psevdo-demokracijo. Rabi pomoč kameradov soborcev, strankarskih jurišnikov, vseh, ki v njem vidijo odrešenika, čeprav z vojaškimi metodami. In pomoč tudi dobi. Udobno se je sukati v njegovi senci, varno in še koristno povrhu, kajti hvaležen pa zna biti ta odličnik. Gotovo bo nastopil čas, ko bo, kot je vselej doslej, nagradil vsakega, ki mu izkaže pokorščino. Kdor pa še brenka po milozvočnih strunah, mu piha na dušo in dviguje napuh, lahko računa na neslutene bonitete. Da ne bi ostali v megleni abstrakciji, naj zadošča nedavno izrečena drzna prilika o ravnanju De Gaulla, ki obsojenca Ivana povzdigne nič manj kot na raven misleca svetovnega formata (Sartre, Voltaire) – teh se namreč ne zapira.

Zveni kot skrajno nabuhla groteska? Saj je, avtohtone poulične sorte, a potencialno nevarna »jogurtna revolucija«. Neverjetno, v njej sodelujejo celó posamezni razgledani izobraženci. V čast mučenca »neuspele tranzicije«? Tretja majniška deklaracija je lahko v javni diskusiji samo in edinole v primeru, da se naslovni igralec-režiser groteske prej spakira za rešetke. Sicer ne pomeni nič drugega kot negacijo ustavnih določil, enakosti pred zakonom, izsiljevanje imunitete pred sodišči.