Kritika / Na robu jutrišnjega dne

za

Igre je konec.

Film Na robu jutrišnjega dne ni padel z neba: niti za trenutek vam namreč ne pusti pozabiti, da letos praznujemo stoletnico začetka I. svetovne vojne in sedemdesetletnico zavezniškega izkrcanja v Normandiji. V Evropi in Rusiji divja vojna – človeštvo so napadli strašljivi zunajzemeljski insekti. Najbolj divje je v Franciji, ki se je med I. svetovno vojno prelevila v prizorišče popolne klavnice.

Zavezniki zato načrtujejo “normandijsko” invazijo (“Operation Downfall”), v akcijo pa pošljejo tudi Billa Caga (Tom Cruise), mevžastega eksperta za vojni PR, toda ne vključijo ga v agit-prop, kot bi pričakovali, ampak kar v prvo bojno linijo, kjer so možnosti za preživetje nične. Cage, odet v high-tech oklep, se strahopetno skriva, plazi in znoji, tu in tam tudi panično ustreli, tako da celo ubije eno izmed zunajzemeljskih beštij, preden ta ne ubije njega. Konec filma? Ne, Cage se sunkovito zbudi – v vojaški bazi, s katere so ga poslali v akcijo. In ko že misli, da gre le za moraste sanje, ga ponovno pošljejo v povsem isto akcijo. Spet umre. Spet se zbudi. In spet ga vrnejo v isto akcijo. In spet. In spet. In spet. Umira – in se ponovno rojeva. Ker pa je smrt najboljša šola, ve vsakič več, zato tudi pride vedno dlje – kot v računalniški igrici. Napreduje od stopnje do stopnje. In od filma do filma. Od Neskončnega dneva do Reševanja vojaka Ryana in Osmega potnika 2 – ali pa, če hočete, od Izvorne kode do Vesoljskih bojevnikov in Elizija – ali pa, če že ravno hočete, od Učinka metulja do Terminatorja in Pozabe. Ne, ta film ni padel z neba, ampak iz filmov, toda ponavlja jih tako lucidno, da izgleda originalno, s čimer pa le poudari svojo glavno poanto: nič ni bolj originalnega od ponovitve. Za Boga tu res ne ostane kaj dosti.