Kritika / Kako ne umreti na zahodu

proti

Vonj po ovci.

Monument Valley – leta 1882. Ja, divji zahod. Na glavni ulici stojita pistolerosa: na eni strani je mračni, brkati, odločni, karizmatični tough guy (Neil Patrick Harris), ki komaj čaka, da ustreli (in da kot že tolikokrat zmaga), na drugi strani pa je preplašeni, strahopetni, povsem benigni ovčar, Albert Stark (Seth MacFarlane), family guy pač, ki bi se raje pogovarjal. Ironijo opazi – ve, da ne sodi tja.

Ve, da ne sodi v ta film. Njegov prijatelj Edward (Giovanni Ribisi) ima še hujši problem: zaročen je s prostitutko (Sarah Silverman), ki se žge z vsemi kavboji, farmarji in pistolerosi, le z njim ne, ker sta sklenila, da bosta do poroke ostala krščansko čista in nedolžna. Edward kakopak ironije ne opazi. Ali bolje rečeno, ne opazi, da igra v dveh filmih hkrati. Ko v mesto prijezdi še strašni, podli, sociopatski Clinch, ki bi ga moral igrati kak Adam Sandler, ne pa Liam Neeson, se vsi ti liki – oh, dodajte še krepostno Amando Seyfried in pistolersko Charlize Theron – tako nerodno, staromodno in klišejsko prepletejo, da namesto Vročih sedel za tiste, ki pogrešajo Vroča sedla, dobimo Vroča sedla za tiste, ki Vročih sedel niso nikoli videli, tako da ne vedo, kako duhovita, lucidna, ironična, groteskna, absurdna, anahronistična in politično nekorektna bi morala biti tale upehana, neskončno dolga in telesnih – tudi diarejskih, se razume – tekočin polna parodija vesternov, če bi hotela konkurirati Brooksovim Vročim sedlom. Ni kaj, divji zahod te res lahko ubije.