Kritika / Michael Jackson: Xscape

+ +

Michael Jackson že drugič po smrti leta 2009 vstaja od mrtvih. Tako je v petih letih po smrti že izdal več glasbe kot v dobrem zadnjem desetletju življenja.

Nova plošča ni preveč inovativna. Album s čudnim naslovom je predelava, adaptacija, posodobljenje skladb, ki jih je Jacko posnel še v prejšnjem tisočletju, a nikoli objavil. Za delo so seveda najeli producente iz prve lige pod Timbalandovo taktirko oziroma budnim očesom. Ekipa superproducentov, ki je v preteklosti zavihala rokave in napisala hite za izvajalce, kot so Justin Timberlake, Beyoncé, Lady Gaga, Mariah Carey ..., naj bi bila iz ostankov 20. stoletja spacala sodoben trendi paket, ki se poklanja kralju popa in gre hkrati v korak s časom.

Prvi pomislek je logičen: Jacko, ki je bil večji del življenja znan kot glasbeni perfekcionist, picajzelj (kar je morda povezano tudi z vojaško disciplino prebijanja v glasbeno industrijo, za katero je bil odgovoren njegov oče), teh posnetkov za časa življenja najbrž ni objavil z razlogom. Verjetno se mu pač niso zdeli vredni albumov, na katere so bili namenjeni.

Rezultat je pričakovan. Je zbirka, ki deluje kot z bleščicami sodobne produkcije rahlo popopran venček B-strani Jacksonovih singlic iz devetdesetih let. Prvi paradoks je, da Xscape bolj kakor Jacksonova plošča zveni kot plošča Justina Timberlaka. Zveni kot plošča, ki ni delo kralja popa, ampak se zgleduje po njegovih zadnjih vidnejših uspešnicah izpred dvajsetih let, kopira njegove trike in jih skuša vtakniti v kontekst sodobne industrije in poslušalskih navad. Kopija kopije torej.

Drugi paradoks: Xscape je zbirka remiksov ostankov, remiksov komadov, ki niso nikoli prilezli do prodajnih polic. V tem smislu je nesmisel, saj remiks brez izvirnika, na katerega se sklicuje, ne pomeni kaj prida. Rešitev so ponudili na pladnju: deluxe verzija albuma vključuje tudi izvirne posnetke. V resnici gre večinoma za demote, ki jih je Jackson posnel med letoma 1983 in 1999. In pri večini hitro postane jasno, zakaj so jih takrat odpisali, a so zdaj hkrati tudi najmočnejši člen plošče Xscape, saj imajo nezanemarljivo dokumentaristično vrednost. To je del, ki za fene pomeni vsaj drobtinico, miniaturen košček osupljivega outputa največje ikone popa, besedilo enega komada pa celo (naivno) udari po družbenokritični noti, saj je usmerjeno proti kraljevemu trnu v peti, pedofiliji.

A nedvomno se bomo Jackota še naposlušali. Sklenjena je bila namreč največja kupčija v zgodovini glasbene industrije. Imperij Sony BMG si je za goro 200 milijonov dolarjev zagotovil, da nas bo v prihodnjih sedmih letih mučil še z nadaljnjimi nič manj kot desetimi njegovimi albumi. Takšno število poklonov je nevarno za zdravje.