Kritika / Čistka: Anarhija

za -

Ameriška noč.

Piše se leto 2023. V Ameriki je brezposelnost manj kot petodstotna, kriminala tako rekoč ni, vse manj ljudi pa živi pod pragom revščine – po zaslugi Čistke, letnega rituala, ki so si ga izmislili zato, da bi lažje živeli. Na ta dan – dan Čistke, dan nove neodvisnosti, dan prerojene Amerike – lahko ubiješ, kogar hočeš.

Brez greha, brez kazni, brez občutka krivde. Umor je tistih 12 ur legalen. Še več: moralen, pravičen, katarzičen, nekaj demokratičnega in ameriškega. In Američani se pobijajo, da bi lažje živeli. James DeMonaco je že v prvi Čistki, posneti lani, pokazal, kdo so prave žrtve tega demokratičnega čiščenja: revni, prikrajšani, hendikepirani, socialno izključeni, deklasirani – tisti, ki nimajo denarja, da bi se zavarovali pred to neoliberalno ameriško nočjo, to kontrarevolucionarno nočjo noči, v kateri elite poskrbijo, da se 99 % pobija med sabo. Jasno, elite s tem ne ohranjajo le populacijskega ravnotežja, ampak tudi ogromno privarčujejo. Ni nadomestil za brezposelne, ni socialnih transferjev, ni socialne države, ni recesij, ni kriz. Križarska noč reši kapitalizem. Le da tokrat, v Anarhiji, ki Hillovim Bojevnikom podzemlja dolguje toliko kot Ksenofonovi tragediji Anabasis (in Carpenterjevemu Pobegu iz New Yorka toliko kot Homerjevi Odiseji), te “noči sveta” ne vidimo skozi oči tistih, ki se jim uspe zapreti v utrjene, strogo varovane hiše (kot v prvi Čistki), ampak skozi oči eklektične peterice “ožigosanih”, ki se iz različnih razlogov znajdejo na čistini – tu je zakonskemu paru (Zach Gilford & Kiele Sanchez) tik pred začetkom Čistke odpove avto (jasno, nihče jima noče pomagati, nihče jima noče ustaviti, vsi le panično bežijo, da bi pravočasno prišli domov, solidarnost umre), mati in hči (Carmen Ejogo & Zoë Soul) nimata denarja, da bi se lahko dobro skrili (varnost je le še domena elit), nekdanji vojak (Frank Grillo) pa se skuša maščevati tistim, ki so med prejšnjo Čistko ubili njegovega sina (da kapitalizem trga družinske vezi, je svaril že Marx). In ta srhljiva, morasta, pogubna čistina, na kateri obtiči peterica, je popolna slika prostega trga, na katerem je vsak človek le tarča, le plen, ali bolje rečeno, na katerem ima vsak človek le dve možnosti: da ubija ali pa bo ubit. Zver to noč spustijo z verige, poudari nekdo, toda zver, ki jo je treba nujno in ritualno nahraniti, ni le alegorija ameriške sle po ubijanju (ameriškega tipa množičnega poboja, ameriške pornifikacije nasilja, orgiastičnega oltarja Smitha & Wessona), ampak alegorija kapitalizma, neoliberalne kapitalistične zveri, ki se hrani s človeškim mesom, krvjo, strahom, negotovostjo in apokaliptiko (če ne bomo pobili revežev, bomo vsi umrli!). Tisti, ki so za trg prepočasni, nimajo v tem svetu dveh hitrosti nobenih možnosti za preživetje: ali obogatiš ali pa umreš. Če nisi bogat, potem si socialno, politično in kulturno mrtev. Ostaneš zadaj, ali bolje rečeno – zunaj.