Kritika / Drakula: Skrita zgodba

zadržan +

Nesmrtni.

Kako je grof Vlad postal Drakula? Kako se je iz ljubečega, benevolentnega princa prelevil v nerazumljeno, nesmrtno vampirsko pošast? Zelo preprosto: vsi Evropejci so po malem Fausti, nagnjeni k temu, da svojo dušo v zameno za večnost in nadnaravno moč prodajo Mefistu – in grof Vlad je bil le Evropejec.

Igra ga Luke Evans, vajen sandalov, mečev, krvi in digitalnih efektov. Ko se leta 1462 Otomanski imperij stegne v njegovo malo transilvansko kraljestvo in ko hoče sultan Mehmed (Dominic Cooper), sicer njegov nekdanji prijatelj, transilvanske otroke – z njegovim sinom vred – preleviti v male janičarje, svojo dušo proda karizmatičnemu metavampirju (Charles Dance), jamskemu nekromantiku, jasno, v zameno za večno življenje, nadnaravne zobe in blazen apetit po krvi. Vojna proti otomanskemu terorju bo večna (pač kot vse vojne proti terorju), zato potrebuje večno življenje, neizmerno veselje do krvi in učinkovito ime – Drakula. “To nisi več ti,” dahne njegova žena (Sarah Gadon). Res je, to ni več on. A to bi lahko rekli tudi za tale reboot Drakule: to ni več grozljivka, kakršna pritiče Drakuli, ampak grozljivka, ki svojo groteskno dušo proda TV-seriji Igra prestolov, filmu 300 in drugim sandalskim, srednjesvetnim, fantazijskim epopejam z drakulskim smislom za puščanje krvi, zato ne preseneča, da ugrizne tudi nekaj tiste morbidne tesnobe, ki je mučila junake Somraka. Drakula je sam proti imperiju, a tudi sam proti večnosti, zato potrebuje močne zobe – če hočeš živeti večno, potem potrebuješ dobre zobe.