Kritika / Iskanje Pernatega kralja

zadržan +

Sladki poslej.

Zgodovina filmov je zgodovina šokov: tuširanje v Psihu, levitiranje Linde Blair v Izganjalcu hudiča, gola plavalka v Žrelu, glava Gwyneth Paltrow v filmu Sedem. To so bili šoki, ki so stresli svet. Toda nič ni bilo šokantnejšega od prizora v Bambiju, v katerem umre Bambijeva mati – in seveda, nič manj šokanten ni bil prizor v Levjem kralju, v katerem umre ata Mufasa.

Zakaj je bila tu smrt tako šokantna, ni skrivnost: v animiranih filmih naj ljudje ne bi umirali, še več, animirani filmi otrokom, svoji ciljni publiki, obljubljajo večno življenje. Bambi in Levji kralj sta imela o tem ločeno mnenje. Tudi Iskanje Pernatega kralja, dansko-švedska animacija, ga ima, le da z zagotovilom, da smrt ni nič hudega. Tu imate namreč melanholičnega zajčka, ki mu je Pernati kralj ugrabil bolno mamo, toda ta ugrabitev je le drugo, manj strašno ime za smrt – in ko se zajček odpravi v kraljestvo Pernatega kralja, se znajde v ekspresivnem, magičnem svetu, tipičnem prizorišču animiranih filmov, ki je kakopak le drugo ime za onostranstvo. Brez skrbi, zajček, posmrtno življenje obstaja! A po drugi strani: magični svetovi, ki jih čarajo animirani filmi, so itak le slike onostranstva, ali bolje rečeno, ti magični animirani svetovi so že onostranstvo, zato ni čudno, da v animiranih filmih vsi živijo večno. V onostranstvu vsi postanemo svoje najljubše živali.

(le Kinodvor in Kolosej)