Kritika / Hotel

za

Umetnost negativnega mišljenja.

Tale švedski film se začne tako smrtno resno, da gre na koncu celo njemu samemu na smeh (Bergmanu se to zlepa ni zgodilo), toda zgodba o Eriki (Alicia Vikander), kontrolfrikici, ki je svoje življenje in svojo dizajnersko kariero splanirala do zadnjega detajla, pa potem rodi prezgodaj, kar jo butne v hudo, mučno depresijo, zveni itak kot kozmični vic, tako da uvodoma potrebuje res veliko mazohističnega psihiranja, spiralnega travmatiziranja, agonične kakofonije, fantazijskega kaosa, naturalistične panike in eksorcistične improvizacije, da bi izgledala resno, potemtakem kot drama, ne pa le kot sitkomska farsa, recimo sestrična norveške obešenjaške Umetnosti negativnega mišljenja, čeravno Eriki do spoznanja, da je življenje kot hotel (nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo, nikoli ne veš, koga boš srečal, vedno si lahko nekdo drug, nikoli se ti ni treba odjaviti ipd.), pomaga prav terapevtska skupina, v kateri mrgoli umetnikov negativnega mišljenja, ki živijo vsak v svoji hotelski sobi, komični, a legitimni.

(Kinodvor)