Kritika / Boštjan Videmšek, Samo Rugelj, Žiga X. Gombač: Ultrablues

+ + + + +

Novinar, mladinski pisatelj in urednik ter pisec so skupaj odtekli maratonskih 100 kilometrov po ameriški puščavi.

Torej knjiga o tej epopeji? Samo na ravni naslovne ideje, ki z zgodbo o neverjetnem pritegne vnaprejšnji rešpekt bralcev. Tudi vsebinsko ji je posvečena le desetina strani. Delo je namreč stkano iz serije dnevniških in trojnih avtobiografskih zapisov, ki so nastajali v obdobju osemmesečnih priprav, meri pa na smisel bivanja. Torej: od kod ta obsedenost s tekom? Ali še bolj preprosto: zakaj ta ekstremna zagnanost, ki proizvaja zvine, vnetja in izmučenost, in ne lahkotni enourni jogging, ki napravi človeka čilega v vsakdanjem življenju?

Gre za stvar izbire. Namesto večernega posedanja po kafičih, brskanja po spletu, lovljenja družabnih dogodkov in ritualnega gledanja teve programov so bivanje usmerili v trdo delo. Tu ni poanta premagovanje meja telesa, temveč želja, da sami mimo vladajočih reklam in idej ustvarijo svoj dnevni program. Tudi ni eskapizem, vsak je namreč neutrudno ustvarjal v svojem poklicu in še naprej delil čas z družino. »V tem času nisem prebral niti ene knjige manj,« je zapisal eden izmed trojice. So se pa vsi po vrsti izmaknili terorju modernega hiperkomuniciranja s »friendi« po spletnih in socialnih omrežjih. In naenkrat se izkaže, da imajo v resnici časa na pretek, le da v njem poleg duha zdaj bogato domuje tudi telo. V času, ko dominantne ideologije vodijo v ugodje brez napora, je postal vrednota trud, izdatno delo telesa. Z njim pa upiranje zakonu ležernosti; naj bo zunaj dež, mraz ali afriško bojišče, v njem pa prehlad ali lenobnost – čas je za tek. V maniri antikonformizma, ko namesto da bi šel na večerni pir s kolegi, obuješ superge in stečeš v noč.

Skratka knjiga, ki prikaže, da ima tak modus vivendi svoj smisel in polnost.