Kritika / Igre lakote: Upor, 1. del

zadržan

Čas je za spremembo!

Protestno gibanje Okupirajmo! je trdilo, da nima voditelja – organizirano je bilo horizontalno, ne pa vertikalno. Gibanje je potem zamrlo.

Uporniki v Uporu, tretjem delu Iger lakote (prvem delu finala), nočejo ponoviti te napake, zato sklenejo, da bodo Katniss Everdeen (Jennifer Lawrence), veliko zmagovalko “Iger lakote”, krvavega resničnostnega šova, ki je prebegnila v skrivno disidentsko Okrožje 13, prelevili v glas in obraz revolucije. Revolucija je stvar vseh, ljudstvo pa potrebuje nekoga, ki bi mu lahko sledilo, pravi predsednica tega odporniškega okrožja, ali bolje rečeno: revolucija potrebuje obraz, ki jo bo oglaševal. Še več: revolucija potrebuje veliko oglaševanja. Zato piarovci in stilisti, recimo Philip Seymour Hoffman, poskrbijo za Katnissino popolno preobrazbo: speglajo jo tako, da jo kamere ljubijo bolj kot obraze druge, temne, režimske strani, ki jo vodi despotski Snow (Donald Sutherland). Če hočeš, da revolucija uspe, moraš najprej dobiti medijsko vojno – kot pri volitvah. In ta saga si revolucijo predstavlja natanko tako: kot predvolilno kampanjo, kot eno izmed političnih opcij, kot kandidatko med kandidati, kot predvolilno bitko, v kateri zmaga ta, ki ima boljšo in ganljivejšo kampanjo. Ironija je v tem, da je bila Katniss pred prebegom obraz totalitarnega režima – v družbi spektakla lahko demokracijo in totalitarizem oglašuješ z istim obrazom. In istim glasom.

(le Cineplexx)