Kritika / Heker

za +

Digitalni samuraj.

Ko se je Michael Mann spustil v noč ameriških velemest, smo dobili Vročino, Miami Vice, Stranske učinke, Lovca na ljudi in Ulice nasilja, stilizirane, kontemplativne, antirealistične, melvillske trilerje, ki so izgledali kot melanholične meditacije o nočeh, v katerih se rojevajo trilerji.

Zdaj, v Hekerju, pa se spusti v globalno noč. Ne le v Los Angeles in Chicago, ampak tudi v Hongkong in Džakarto – in ne le v analogni kriminal, ampak tudi v digitalno podzemlje, v katerem se pojavi anonimni heker, ki tali nuklearke in borze. Ker je na tem, da stali finančni sistem, ameriški in kitajski policiji ne preostane drugega, kot da v lov na hekerja vključi zaprtega hekerja (Chris Hemsworth), kar je približno tako, kot da bi v lov na serijskega morilca vključili Hannibala Lecterja. Tako v Lovcu na ljudi kot v Hekerju lahko kriminalca potolče le ta, ki zna zlesti v njegovo glavo, ali bolje rečeno: kriminalca lahko zlomi le hujši, strašnejši kriminalec. Tu je Mann povsem drugačen od sodobnih filmov, ki svet predstavljajo kot oder, na katerem se bije bitka med Dobrim in Zlim – za Manna je svet oder, na katerem se bije bitka med Zlim in Zlim.