Kritika / Višja sila

zelo za

Višja sila nam izriše kristalno jasno, snežno belo, sončno razsijano, estetsko čisto, vivaldijevsko sliko sodobne patriarhalne družine: ženska misli na otroke, moški misli le nase.

Kaj je narobe s to sliko? Čakajte, da idilična švedska družina – ata Tomas (Johannes Kuhnke), mamika Ebba (Lisa Loven Kongsli) in njuna otroka – prispe na smuko v idilične francoske Alpe, kjer sede v idilično restavracijo z razgledom na idilične Alpe, s katerih se nenadoma utrga niti malo idilični plaz, ki zdrvi proti idilični restavraciji: mati zgrabi otroke, da bi jih zaščitila pred katastrofo, oče pa zgrabi telefon in panično, strahopetno zbeži. Toda plaz zgreši restravracijo. Šlo je le za lažni alarm. Moški – oče, patriarh – je v trenutku krize izpadel teslo, najšibkejši člen. Družino prestrelijo nelagodje, dvomi, tesnoba, napetosti, hlad in neudobne tišine. Pred njo pa še pet dni alpske idile. Višja sila – Ni je več po švedsko – sproži plaz, ki zastavi nekaj zoprnih vprašanj o idiličnosti nuklearne družine, zveličavnosti patriarhalnega reda, samoumevnosti “glavne” moške vloge, banalnosti alfa arogance in varnosti družinskega življenja (kot oblike preživetvenega instinkta in predsmrtne izkušnje), pa tudi o smiselnosti počitnic. Počitnice so stres, skoraj katastrofa. Ljudje se običajno ločijo po vrnitvi s počitnic. Bog – višja sila pač – je očitno ta, ki najbolj dvomi v svetost zakonske zveze.

(Kinodvor)