https://www.mladina.si/163529/velicastnih-6/?f=lq00l9x7gs179ldt470lm940tm94m
Kritika / Veličastnih 6
Big Hero 6, 2014
Don Hall & Chris Williams
za
Neverjetni.
Superjunaški filmi, ki jih zadnje čase kar mrgoli (če ne originalov, pa nadaljevanj, rebootov in rekombinacij), so očitno tako brutalni, da najmlajši potrebujejo svojo superjunaško floro in favno.
Disneyjeva multi-kulti superjunaška animacija Veličastnih 6, posneta po Marvelovi mangi (Marvel je zdaj itak Disneyjev), dolguje superjunaškim filmom toliko kot japonskemu animeju in Pixarjevim Neverjetnim (oh, in po malem tudi Razbijaču Ralphu), zato ne čudi, da robot Baymax (Scott Adsit), novi kompanjon Hira (Ryan Potter), malega, hiperaktivnega “genija”, sirote, se razume (hej, to je Disney!), izgleda kot balonska, napihljiva, res “neverjetna” verzija Boba Parra, alias gospoda Neverjetnega, in zato ne čudi, da Hiro z gikovskimi prijatelji – in kakopak naivnim, prijetno zmedenim, komično nerodnim Baymaxom (airbagom, ki ga je verjetno sprogramiral programer Atarija) – formira superjunaško iron-mansko divizijo, ki naskoči kostumiranega kabuki-diabolika, strah in trepet nove generacije telepatskih mikrorobotov in San Fransokia, bladerunnerskega hibrida San Francisca in Tokia. Svet je treba pač rešiti, rešiš pa ga lahko le s pomočjo moralne odločnosti, radikalne imaginacije, prijateljske solidarnosti, nekomercialne uporabe znanosti in mehke socialne države, ki jo uteleša Baymax, izvirno mišljen za “osebnega zdravstvenega pomočnika”.
(le Cineplexx)