Kritika / Mamica

za +

Wonderwall.

Ko Steve (Antoine-Olivier Pilon) in Diane (Anne Dorval) bušneta v burne in bučne verbalne vojne, izgledata kot zakonca iz filma Kdo se boji Virginie Woolf. Ko drug pred drugim bežita in se skrivata, izgledata kot zakonca iz Vojne zakoncev Rose. Toda Diane in Steve nista zakonca niti ljubimca, ampak več kot zakonca in več kot ljubimca – mati in sin. Č

e sta se imela Norman Bates in njegova mama tako dobro, potem je bil Hitchcock v Psihu pristranski, saj je ujel le “slab” dan v njunem življenju, njun posthumni duet. In seveda, če je bil Kralj Ojdip tragedija, je bil le zato, ker je komična verzija zgorela, ali pa zato, ker je bila komična verzija nepredstavljiva in po svoje neizrekljiva. Mamica, ki jo je posnel quebeški wunderkind Xavier Dolan (Ubil sem mamo, Namišljene ljubezni, Laurence Anyways), je komična verzija Kralja Ojdipa. Očeta ni – sin spi z mamo. Ne dobesedno, toda oba delata vse, da med njima ne bi bilo ničesar in nikogar. Ali bolje rečeno: on dela vse, da mu ne bi bilo treba v šolo (ali pa sploh kamorkoli), ona dela vse, da bi izgledala kot njegova vrstnica (tudi oblači se tako). Drug drugega skušata pritegniti, impresionirati, šarmirati. Pasivnost in agresivnost sta tu vedno ista stvar. Sadizem in mazohizem tudi. Zadržanost in lunatičnost prav tako. Toda ko besnita, ko se žreta, ko sanjarita, vesta, da se mama ne more kar nekega dne zbuditi in ugotoviti, da svojega sina ne ljubi več. Bi radi videli vrnitev potlačenega? Tu jo imate: Mamica je karaoke vrnitve potlačenega. Tisto, kar je bilo potlačeno, izključeno iz simbolnega, se vrne kot nekaj destruktivnega in sprevrženega, kar pa ne pomeni, da ne deluje bolj komično kot tragično. Kaj bo z njima? Kot da je to naša stvar!

(Cankarjev dom)