Kritika / Björk: Vulnicura

+ + +

Karkoli si že kdo misli o najbolj prepoznavni Islandki, je nemogoče zaobiti dejstvo, da je Björk nedvomno ena tistih glasbenic in avtoric, ki so najbolj zaznamovale popularno glasbo zadnjih 20 let.

Nagrade za dosežke se ji kopičijo hitreje, kot jih lahko šteje, prodala je več kot 20 milijonov izvodov osmih solističnih albumov, feni in glasbeni kritiki pa po dobrih dveh desetletjih še vedno nestrpno pričakujejo vsak nov album.

To ji je uspelo z brezkompromisnim vztrajanjem na samosvoji poti, ki jo je začrtala že s prvencem Debut (1993). Hkrati pa ima (z ekipo) izvrsten občutek za izbiranje aktualnih glasbenih sodelavcev, ki jih potem prav sodelovanje z njo po navadi izstreli v popularnoglasbeno orbito.

Tej formuli ostaja zvesta tudi na novem, devetem albumu, za katerega je angažirala hvaljenega venezuelskega producenta Arco, ki je bil širše prepoznavnosti deležen že zaradi sodelovanj s FKA Twigs in Kanyejem Westom. No, v zadnjem intervjuju za Pitchfork je poudarila, da se po navadi sodelujočim producentom pripisuje prevelika vloga in da v resnici večino glasbe napiše sama. Toda resnici na ljubo so to navadno pač producenti z močnim avtorskim pečatom, ki ga je težko preslišati. Pri plošči Vulnicura se celo zdi, da bi se Arca (so)ustvarjanja lahko lotil precej subtilneje.

Razlog je preprost; Vulnicura je Björkin najbolj oseben album, skozi katerega dnevniško presprašuje razpad zveze z dolgoletnim partnerjem in v posluh ponudi najintimnejše misli, te pa ob Arcovih dramatičnih, pompoznih instrumentalih pogosto izgubijo pravo vrednost. V nekaterih skladbah so Arcovi produkcijski triki porinjeni celo tako v ospredje, da so najbrž bolj pisane na posluh njegovih fenov. Ta vtis niti ne bi bil tako moteč, če v drugi polovici skladb ne bi slišali, kakšno izpovedno moč imajo Björkina razmišljanja o partnerstvu, materinstvu in podobnih intimnih izkušnjah, denimo le ob spremljavi godalnih aranžmajev. Je pa hkrati res, da so za to, da Björk z vsako novo ploščo ostaja aktualna in v koraku s trendi, gotovo precej zaslužni gostujoči glasbeniki, tudi Arca, a morda za njuno sodelovanje preprosto ni bil pravi čas oziroma ni bila prava tematika albuma.

Je bilo treba še enega albuma o strtem srcu? Verjetno ne, je pa res, da je za Björk prvi, in kot pravi sama, je glasba pravzaprav edini medij, skozi katerega lahko spregovori o boleči izkušnji. In govori iskreno, zrelo, pretresljivo ter se kljub že neštetokrat obdelani temi izogne (pretirani) klišejskosti.

Bo Vulnicura med Björkinimi albumi dobil vidno mesto? Pri nekaterih fenih zagotovo, drugi bodo raje posegali po »univerzalnem« albumu Biophilia, »punkovskem« Volta ali nepozabnem Debutu. Mnenja o tem, kateri je najboljši, so tako različna kot njen katalog in novi album to različnost le še razširi.