Odprto pismo

S skupino prijateljev smo začeli lansko jesen nositi cvetje in sveče k spomeniku, ki obeležuje ustanovitev Osvobodilne fronte aprila 1941 v hiši na Cesti 27. aprila v Ljubljani (v Rožni dolini proti živalskemu vrtu, malo pred Vilo Podrožnik). Kot zanimivost lahko povem, da je v tej zgodovinski hiši zdaj rezidenca nemške veleposlanice v Sloveniji. Človek se vpraša, zakaj so se med vsemi lepimi starimi vilami v Ljubljani odločili prav zanjo. Ampak ne pišem o tem. Spomenik je na cesti na javni površini. Pišem zato, ker so začele januarja naše rože in sveče nenadoma izginjati. Prinesemo nove, pa jih spet nekdo odnese. Enkrat smo našli priloženo sporočilo ene od ljubljanskih uradnih ustanov, ki pa je bilo, kot smo ugotovili, lažno.

Ta drobna dejanja – to naše in tisto nekoga drugega – bi rad dal v kontekst. Z razkrajanjem države se je začela razkrajati tudi širša družba. V Sloveniji se danes dogajajo reči, ki si jih že desetletja nismo mogli niti zamisliti. Na plano so se priplazili stvori, za kakršne smo vse doslej mislili, da jih pri nas ni. Ste prebrali Camusovo Kugo? Ni mogoče prezreti signalov, ki spominjajo na začetke tistega strašnega slovenskega in evropskega propadanja izpred tri četrt stoletja. Zaradi njih hodimo k temu spomeniku: da ne pozabimo duha in poguma, ki sta takrat vrnila Sloveniji ponos in dostojanstvo. Želimo si, da bi bili v današnjih časih zmožni takega obrata prej, preden nas zaničevanje ljudstva in polzenje elit v hlapčevstvo popeljeta v nov globok nacionalni razkol in novo nacionalno katastrofo.

K spomeniku osvobodilne fronte slovenskega naroda bomo seveda hodili še naprej. In pozivamo vse Ljubljančane, ki mislijo tako kakor mi, da se nam pridružijo.