Kritika / Fabrice Hadjadj: Kako uspeti v smrti

+ + + + +

Kako shujšati brez napora, kako pridobiti prijatelje, kako najti srečo, kako se pogovarjati, tokrat torej priročnik – kako lepo umreti?

Nasprotno, francoski filozof, ki je tudi član papeškega sveta za laike, je na to temo napisal polemični esej. Torej: kaj je dobra smrt? – Ta, ki se je zavedamo. Ta, ki bi nas odnesla tako rekoč neopazno.

Hadjadj se sodobne potrošniške ideologije loti duhovito. Kot katolik preseneti libertinca, saj lahkotno in brez moraliziranja sprejema aktualne maksime o samomoru in evtanaziji, ki pa jih potem prižene do absurda, ko idejo radikalizira tako, da k neozdravljivo telesno bolnim prida še neozdravljivo bolne na duhu, h katerim bi lahko prišteli še marsikakšnega bankirja, poslanca etc. A njegova ost ni le polemična, premišljuje še zgodovino filozofije in ritualov – v 18. st. so se ljubimci utapljali ali metali z balkonov z izvodi Wertherja v žepu –, hkrati pa sega v vprašanja bivanja, ki ga tvorno tvorita tudi zatajena bolečina in strah, čeravno zlepa ni najti koga, ki bi rekel, da je ponosen, ker ga je strah. Vendar smrt sploh ni daleč, ponazarja Heidegger: »Komaj se je rodil, pa je človek že dovolj star, da lahko umre!« Toda smrt ni le groza, temveč tudi zmaga kot v primeru Maksimiljana Kolbeja, ki je v taborišču smrti s svojim žrtvovanjem v kraj brutalnosti vpeljal postavo vljudnosti.

In z njo pojem sreče, ki se meri v tem, da je drugemu omogočil srečo, četudi za ceno svojega življenja.

Knjiga, ki namesto receptov prinaša izziv, kako misliti samega sebe in se spraševati o lastnih mejah bivanja. Tudi skozi vse paradoksalnosti smrti.