Kritika / Črno ali belo

zadržan -

Črno-belo v barvah.

Belo ali črno je Annie, le da ne pojejo, ampak se trudijo, da ne bi bušnili v smeh. Zgodba je namreč tako tenka in prisiljena, kot da so jo res sneli iz kakega mjuzikla.

Magnata, ki dobi svojo siroto, tokrat nadomešča Elliot (Kevin Costner), prestižni, tudi premožni losangeleški odvetnik, siroto Annie pa nadomešča sedemletna Eloise (Jillian Estell), ki je temnopolta, saj veste, tako kot najnovejša Annie, kar naj bi bil dokaz, da se film zaveda, da so se časi spremenili in da je v Beli hiši prvi temnopolti predsednik, no, napol črnec in napol belec, kot mala Eloise, za katero Elliot takoj pove: “Ni črna, ampak je napol bela in napol črna.” Eloise je njegova vnukinja. In ker vsi umrejo (Elliotova žena, Elliotova hči), jo dobi rahlo zapiti Elliot, ki pa je noče deliti z njeno temnopolto babico, tako da odvetnik, ki bolečino nosi kot 100-dolarsko pričesko, nenadoma sam potrebuje odvetnika. A brez skrbi: dobila bo najboljše od obeh svetov. Film je tako naiven in predvidljiv, kot da bi bil posnet tik pred filmom Ugani, kdo pride na večerjo? (leta 1968), toda svojo naivnost – še bolj pa svojo predvidljivost – ponuja kot končno poročilo o postrasni Ameriki.