Kritika / Ida

za +

Kratki film o ubijanju.

Predstavljajte si, da bi film češkega novega vala iz šestdesetih let posnel Robert Bresson, pa dobite Ido, 80-minutni črno-beli road movie o nuni, ki se dogaja leta 1962 na Poljskem in ki je pobral kopico, res trumo nagrad, tudi najprestižnejših (Oskar, evropski “Oskar”, Bafta itd.), ter se prelevil v pravo art senzacijo.

Dolžina je kompaktna, črno-bela fotografija slikarska, nuna mučeniško seksi, trip, ki ga opravi s teto, zapito partijsko sodnico, prežgan z “banalnostjo zla”, Poljska leta 1962 pa čudno gola, zapuščena, prazna, siva in brezizrazna, prepojena s tišino, askezo in skrivnostmi, ki začnejo padati, ko se izkaže, da je 18-letni Anni (Agata Trzebuchowska), ki je odraščala v samostanu, v resnici ime Ida Lebenstein, da je Judinja in da je njeno družino vzel holokavst, četudi ne brez poljske kolaboracije. Ida je zgodba o brezmadežni nuni, ki jo “posili” zgodovina, Pawlikowski pa doda le to, kar je Spielberg v Schindlerjevem seznamu pozabil omeniti.