Kritika / Stanovanje

zadržan

Osumljenih pet.

Pet najboljših prijateljev – zgledno poročenih, dobro situiranih, tipičnih sodobnih japijevskih profijev (Karl Urban, James Marsden, Matthias Schoenaerts, Eric Stonestreet & Wentworth Miller) – si domisli genialne ideje.

Ne, ne oropajo banke, niti ne odpotujejo v Las Vegas, da bi se znoreli in skrokali, ampak najamejo tajno stanovanje, ki postane erotično, prešuštno svetišče, v katerem se žgejo s svojimi ljubicami. Ne da njihove žene niso seksi. Au contraire: seksi so, kvalitetne, toda saj veste, kako je - človek se kvalitete naveliča in si zaželi kvantitete. Toda bolj kot to, da skušajo s kvalitete preiti na kvantiteto, je presenetljivo to, da si najamejo skupno stanovanje, saj je to z logističnega vidika popolna traparija. So taki stiskači? Ali pa si želijo le seksati na postelji, ki še vedno diši po najboljšem prijatelju? Hočejo po malem seksati tudi drug z drugim, prek vmesnika? So ženske pravzaprav odveč, le motnja? V nekem neizrečenem smislu res, kajti nekega lepega dne na tej magični postelji najdejo truplo ženske – zaklane in vklenjene. Prešuštno svetišče se je prelevilo v “rdečo mučilno sobano”. Nihče izmed njih te ženske ne pozna. Vsaj tako pravijo. Kdo je to? Bodo že dognali: saj so prijatelji! Toda: kdo so v resnici oni? Točno: nihče ne more imeti toliko najboljših prijateljev. Stanovanje, rimejk belgijskega trilerja (2008), ki je vmes že dobil tudi nizozemski rimejk (2010), obljublja seks, toda s seksom ni nič, ali bolje rečeno, seks tu razočara – tako kot v Petdesetih odtenkih sive. Kar pritrjuje znani Baudrillardovi tezi, da je seks danes povsod, razen v seksu. Tako kot politika – povsod je, razen v politiki. In tako kot moškost – povsod je, razen v moških.