Kritika / Monica Z

zadržan +

Radovedna sem!

Monica Z je biografija švedske pevke Monice Zetterlund, ki jo je rešilo in naredilo to, da je džez – po barskem nasvetu Elle Fitzgerald – začela peti v švedščini. Tu imate vse, kar je iz filmov bolj ali manj izginilo: seks, frontalno goloto, droge, tobak, transgresivnost – in občutek, da imajo ljudje tudi svoboščine, ne pa le dolžnosti.

A po drugi strani, film se dogaja v šestdesetih in sedemdesetih letih, v času seksualne in kulturne revolucije, le da se Monica (Edda Magnason), punca iz neke švedske vukojebine, ne skuša prebiti kot rokenrolerka, ampak kot pevka džeza, ne torej kot Janis Joplin, ampak kot Ella Fitzgerald, kar je pahne v krize, vrtince nevroze, karierne tesnobe, težave z alkoholom, pilulami in moškimi, med katerimi je tudi razvpiti režiser Vilgot Sjoman (Radovedna sem), toda njene težave ne bi bile nič manjše, če bi žgala rokenrol, o čemer bi vam lahko kaj več povedala biografija Janis Joplin – ali pa vsaj njeni greatest hits.