Kritika / Kosec

za +

Napad tesnobe.

Spomnite se psihotrilerjev, šokerjev in slasherjev, v katerih se žrtev, ki beži pred psihopatom, nehote zateče prav v naročje psihopata. V hrvaškem Koscu, ki ga je koproducirala tudi Slovenija, se zgodi natanko to, le da na bolj zadržan in atmosferski način.

Ženski (Mirjana Karanović), ki se ji sredi turobne, sive, depresivne, mračne, mučne slavonske vukojebine – in sredi noči, se razume – pokvari avto, priskoči na pomoč kosec (Ivo Gregurević), za katerega pa se izkaže, da je pred leti brutalno posilil žensko, toda črpalkar (Igor Kovać), ki ji to razkrije in ki se ji ponudi za šoferja, vzbuja toliko zaupanja kot strašna noč, v kateri se stiska ta slavonska “amerikana”, ki živi v preteklosti, prežgani z vojnimi “junaštvi”, in ki jo je sedanjost zaobšla, pozabila, prikrajšala in frustrirala, tako da izgleda kot opuščeni program, kot lokacija, ki bi jo lahko najeli tudi Kino Lika, Krvava žetev, Grozljivo srečen, Teksaški pokol z motorko in Morilec v meni. Zvonimir Jurić, ki je pred nekaj leti z Goranom Devićem korežiral sijajne Črnce, potrebuje le nekaj likov, da bi nam pokazal, da so hujše stvari od depresije in tesnobe.

(Kinodvor)