Kritika / Beli bog

zelo za

Vstanite!

Beli bog, zmagovalec sekcije Un Certain Regard na lanskem Cannesu, ni le film, ampak že kar dosežek, pa ne zaradi vseh tistih psov, ki jih je bilo treba preleviti v top igralce (via Teresa Miller), ampak zaradi tega, kar nam ti psi sporočajo, ne da bi govorili.

Ne, to ni Disney – to je razredni boj na Madžarskem. Lili (Zsófia Psotta) ima psa Hagna, toda njenemu očetu, zadrtemu čudaku, ni do psov, še najmanj do mešancev, umazanega, nižjega razreda psov, ki so dodatno obdavčeni, zato da hčerki ultimat: ali ga odpelji v zavetišče – ali pa ga pusti na ulici! Lili ga pusti na ulici, tako da Hagna čaka teater krutosti – stalno ga preganjajo, žalijo, pretepajo in mučijo. Preprodajajo ga, terorizirajo in vključujejo v pasje borbe. Tlačijo ga v kletke s podivjanimi psi, ponižujejo, zlorabljajo in mu strežejo po življenju. Ko ima tega fašizma in tega boja za golo preživetje dovolj, zbere odpadniško krdelo, s katerim krene na križarski pohod, ki ga legitimno maščevanje izčisti v sliko revolucije. Z eno besedo: psi morajo ljudem pokazati, kaj je treba narediti. Nič, človek se očitno ni razvil iz psa. Tudi iz opice – opice se uprejo. V Vzponu Planeta opic pokažejo, kako se to naredi.