Kritika / Phoenix

zelo za

Oči brez obraza.

V razsuti, morbidni, zelo noir Berlin se takoj po koncu II. svetovne vojne vrne Nelly Lenz (Nina Hoss), mlada Judinja, ki so ji v Auschwitzu obraz tako iznakazili, da ji ga morajo s plastično operacijo rekonstruirati.

Kar ne bi bilo nič posebnega, če ne bi vztrajala, da ji “izdelajo” tak obraz, kakršnega je imela prej. Johnny (Ronald Zehrfeld), njen mož, zaposlen v nočnem klubu “Phoenix” in prepričan, da je umrla v taborišču, je ne prepozna, kar se ji zdi tako čudno, da mu tudi sama ne pove, kdo je, ampak pusti, da v njej prepozna žensko, podobno svoji “pokojni” ženi, in jo začne zapeljevati – kot da je neznanka. Toda Johnny – sebičen, slep in aroganten – jo zapeljuje z naklepom: ker si zelo podobna moji pokojni ženi, se pretvarjaj, da si res moja pokojna žena, pa si bova skupaj razdelila odškodnino! No, “reparacije”. Phoenix, briljantni remiks Pisma neznanke in Vrtoglavice, zgodba o izgubljenih trenutkih, zamujenih priložnostih, neuslišanih emocijah, obsedenosti in tragičnosti tega, kar se ni zgodilo, je popolna metafora povojne “vojne” za nemško identiteto, peklenske postetike, postestetike in protetike preživetja, poskusa obnove (novi stari obraz), nacije, ki je ostala brez obraza, travmatične postholokavstne dobe, ko je krivda žrla spomin, ko se Nemci niso “prepoznali”, ko so skušali drug drugega – in preteklost – “pozabiti”, ko so bili drug drugemu neznanka in ko so se celo Judje, ki so preživeli, raje delali, da so mrtvi.

(Kinodvor)