Kritika / Theeb

za +

Neodpustljivo.

Lani je – očitno še pod vplivom zelo odmevnega Coen-Coenovega Pravega poguma – nastalo nekaj odličnih vesternov (Slow West, Homesman, Salvation), zato ne preseneča, da kot vestern – “beduinski vestern”, če vprašate režiserja Najija Abuja Nowarja, sicer debitanta – izgleda tudi Theeb, emiratsko-katarsko-jordansko-britanski joint-venture, le da Fordovo Monument Valley zamenja arabska puščava, ki je dovolj intenzivna, surova in nepredvidljiva, da lahko postane prizorišče, na katerem dobi beduinski deček (Jacir Eid Al-Hwietat), skavt, pistolero, izobčenec in maščevalec, obredno priložnost, da zraste v “pravega” moža, še toliko bolj, ker mu kulisa I. svetovne vojne in razpadanja Otomanskega imperija omogoča, da po malem pogleda tudi skozi oči Lawrenca Arabskega, ki si prav tako verjetno ni mislil, da lahko sredi puščave nastane toliko zgodovine. Tako kot to, kar mali Theeb sliši (pogovori med odraslimi, tujci, agenti ipd.), dobi smisel šele kasneje, je to, kar vidi (nastanek arabskih nacij), dobilo smisel šele kasneje, no, danes, kar pa je le razlog več, da si ga ogledate v paketu s Timbuktujem.

(Kinodvor)