Kritika / Pascal Bruckner: Pridni sinko

+ + + + +

Francoski pisatelj in filozof tokrat v avtobiografski temi oče–sin.

Despot, šovinist in antisemit, ki pretepa in trpinči ženo in otroka. Kako ob njem odrasti? Običajno to pelje v osebne tragedije, z nekaj sreče s psihoterapijo v še kar spodobno bivanje. In kakšno pot si je utrl Pascal Bruckner? – »Edini način, da ubežiš iz družine, je, da si po-

iščeš druge vezi. Rešile so me knjige. Pred obupom, neumnostjo, strahopetnostjo in dolgočasjem. Abecede svobode sem se naučil iz knjig. Še vedno jih kupujem vsak teden.« A ni bil le bralec, udobje doma je zamenjal z boemstvom, igral kot pianist v baru, pisal reportaže za cenene revije, predvsem pa študiral in se potem postavil kot pisatelj in predavatelj. Se poistovetil z ljudmi, ki jih je oče najbolj črtil: »Na Googlu so me uvrstili na seznam judovskih intelektualcev.«

Se je zdaj izmaknil? »Z osuplostjo ugotavljam, da me grabijo nagle jezice, do pike enake očetovim, različnim ženskam nehote ponavljam stavke, s katerimi je oče pital mamo.« Oče ni bil le utelešenje zla, bil je omikan, bral klasike, bil odličen kuhar, še kot vdovec je pri 88 letih briljiral na večerji. Sin pisatelj je resda rešil sebe, a moral je reinterpretirati primarno družino. Nagovarjal je mater, naj se loči, pri tem pa uvidel, da je dom teater: oče je užival kot režiser, ko je soproga padla v histerični kašelj, ta pa je kopičila bolezni, da bi jo mož vendarle opazil.

A Pascal je ob krvnem imel še intelektualnega očeta – profesorja Rolanda Barthesa, legendarnega velikana strukturalizma. Se ve, obračunati je moral tudi z njim.

Skratka, spopad z očetom se izkaže kot najbogatejša dediščina. »Ko sem moral misliti zoper njega, sem si izostril mišljenje.«