Slavoj Žižek: Grška apokalipsa

Ob vsem spoštovanju avtorja pogojno problematiziram trditev: “Motiv pripravljenosti za izredno trpljenje je nasploh skrajno problematičen”. Trditev gre jemati v kontekstu odsvetovanja radikalnih izbir v zgodovinskem trenutku, ki Grkom nalaga strpnost in taktiziranje znotraj s strani globalnega kapitala zastavljenega okvirja, sicer utegnejo zdrsniti na raven denimo Kube.

Menim, da je globalni kapitalizem v tolikšni meri organiziran, enoten, močan... da na brest-litovske poskuse preprosto ne bo nasedel; svojo divjaško igro bo izpeljal do surove natančnosti in zlahka preigral Žižkova taktiziranja. Bojim se, da je pripravljenost za izredno trpljenje vse, kar Grkom (in drugim) preostane kot realna opcija v izognitev nadaljnjim vele-kapitalskim orgijam nad trpečim prebivalstvom.

Za razliko od Žižka se nagibam mnenju, da le ekstremno žrtvovanje bibličnih razsežnosti morebiti zmore rešiti državo (človeštvo?!) pred umiranjem na obroke. Kristus je temu rekel: „Ne prinašam mir, temveč meč“, Marx pa: „Bolje grozen konec kakor groza brez konca“. Pa še takšno žrtvovanje morebiti več ne more pomagati; pošast se nam je razrasla čez glavo.

Odlaganje boja na življenje in smrt z veliko več tipologije na strani smrti je, bojim se, moledovanje pod vislicami z zanko okoli vratu, namenjeno gluhemu rablju.