Kritika / Še ena priložnost

za

Skrbstveni moški.

Strahovi levičarjev, ki so že tam ob koncu šestdesetih let svarili, da bo ob takšnem razmahu potrošniške družbe mogoče otroka zelo kmalu kupiti kar v nakupovalnem središču, kjer bo le blago med blagom, so se uresničili: danski policaj (Nikolaj Coster-Waldau), čigar novorojenček nepričakovano umre, kar njegovo depresivno postpartumsko soprogo (Maria Bonnevie) butne na rob živčnega zloma, sklene, da bo živega novorojenčka ukradel narkomanskemu, propadlemu, neprisebnemu parčku (Nikolaj Lie Kaas & May Andersen), obenem pa mu – “v zameno” – podtaknil trupelce svojega novorojenčka.

Detektiv, ki ima na svoji strani moč, je prepričan, da ima na svoji strani tudi moralo: hej, otroku dveh razsutih, povsem disfunkcionalnih džankijev bo zagotovil varno in udobno prihodnost. Premisa filma Še ena priložnost deluje navidez prisiljeno in nabuhlo, saj gledalca sili v mižanje na eno oko (pa ne le zaradi šokantno “posranega” novorojenčka), toda sam film, v katerem se morala, ki je le učinek moči, bije z močjo, ki je učinek morale, je narejen presenetljivo spretno in kompaktno, v ritmu Hustonovega Malteškega sokola, tako da žanrski braggadocio trilerja izrefno lepo kanalizira levitev novega “feminističnega” očetovstva in skrbstvenega moškega, ki naj bi “rojeval” otroke.