Kritika / Hans Belting: Faces: zgodovina obraza

+ + + +

Nemški umetnosti zgodovinar in medijski teoretik se je lotil nemogočega projekta, pisanja zgodovine obraza.

Bo torej vsebina zgodovina enega obraza ali vseh obrazov v zgodovini? Avtor izbere pot, na kateri pobira material iz tisočletij ohranjenih podob obrazov, mask, posmrtnih mask in lobanj. Kiparstvo, slikarstvo, filozofija, umetnostna zgodovina, jasno gledališče in v sodobnosti fotografija, film, televizija in medijska facialnost, politika in reklama. Nekoč so v teatru nastopali z maskami, nato je isti igralec z igro predstavil množico obrazov, stoletja kasneje se je Rilke spraševal, ali človek ponosi obraz, ki ga nosi leta, še huje – kaj če ponosi vse svoje obraze? Obraz ni en, a ko ostane le lobanja, se sooči z lastnim razkrajanjem. Po drugi strani – portret papeža, božji pogled, Mao Cetung, Marilyn Monroe, policijske kartoteke, veliki plan, fenomen revije Life, ki z naslovnicami zareže v najhujšo ameriško travmo, ko objavlja obraze v vojni v Vietnamu ubitih ameriških vojakov … Seveda iskanje avtentičnega obraza; prednacistična Nemčija že izpostavlja ljudski obraz kmeta proti ponarejenemu obrazu meščana in tako v neskončnost. In kajpak avtoritarni režimi, kjer podobe voditeljev na velikanskih formatih zasedejo javni prostor.

Ker Belting sega po vseh področjih, kjer se pojavi obraz, ustvari leksikonski princip brez jasne in bralne povezave. Preveč vsega razblini smisel. Predvsem pa diahroni tek uniči bit portreta, ki je maska, s katero oseba uveljavlja svoje mesto v družbi. Skratka, portret gre predstavljati sinhrono, a ta princip zahteva punktualno perspektivo, ki skozi podobe predstavi vsakokratni duh časa.

Izčrpna knjiga, ki sestavlja fragmente, iz katerih pa ne zaživijo slike.