Kritika / Volčji totem

zadržan

Pleše z volkovi.

Če hočete videti, kako je izgledala kitajska “kulturna revolucija” Bogu za hrbtom, potem si poglejte Volčji totem, v katerem mladega, vnetega, partijskega študenta Chena (Feng Shaofeng) pošljejo v Mongolijo, da bi “kultiviral” in “revolucioniral” vsega hudega – divjine, odrezanosti, zakotnosti, nerazvitosti ipd. – vajene domačine.

Chen je kot volk med iskrimi vranci. Dokler ne sreča pravih volkov. Ko mu v roke pade volčji mladič, doživi nekakšno razsvetljenje, tako da začne Mongolija “kultivirati” in “revolucionirati” njega. To, da je človek človeku volk, se mu ne zdi več kul. Chen je videti kot prvi kitajski ekolog – ali pa kot nesojeni fotoreporter National Geographica. Problem je le v tem, da so volkovi, ki se jih tu ne manjka, zanimivejši, atraktivnejši in intrigantnejši od Chena in ostalih ljudi, ali bolje rečeno – ljudje so volkovom le v napoto. Jean-Jacques Annaud je pred leti posnel Medveda, v katerem je ljudi – dva lovca – pokazalo le tu in tam, tako da medvedom niso bili v napoto, zdaj, v Volčjem totemu, pa sam zasenči tisto, zaradi česar je film sploh posnel. Na koncu si rečete: bolje da človek ostane človeku volk – tako izgleda bolj kinetično. Če pa ljubite prave volkove, vam še vedno ostane Simpsonov sijajni doku Wolves Unleashed.