Kritika / Pan: Potovanje v deželo Nije

za

Film, ki noče odrasti.

V Spielbergovi Vojni svetov so zunajzemeljski tripodi ljudi – in otroke tudi – ugrabljali tako, da so jih naglo potegnili navzgor (v Schindlerjevem seznamu in Žrelu otroke ugrabljajo povsem drugače, če smo že ravno pri tem). Vse skupaj je spominjalo na vnebovzetje, ki Spielbergu – vse tja od Bližnjih srečanj tretje vrste – ni nič tujega, navsezadnje, tudi sama Mothership, ki se je prisvetila na koncu, je izgledala kot bujno okrašeno božično drevesce.

V Panu, ekranizaciji Barriejevega Petra Pana, otroke iz londonske sirotišnice ugrabljajo prav tako – pirati jih v slogu bandžija nenadoma potegnejo navzgor, proti nebu. Ja, Spielberg je spal tu. Pred leti je posnel Kapitana Kljuko, svojo verzijo Barriejeve klasike, toda Pan je prequel, saj nam pokaže, kako je Peter (Levi Miller) postal Peter Pan in se znašel v deželi Nije, katere vrtoglavi prepadi, rudniki, tretjesvetovne znojilnice in “izgubljeni otroci” pa še najbolj potegnejo na film Indiana Jones v templju boginje smrti. A to spet ne čudi – Jakob Kljuka (Garrett Hedlund), Petrov novi prijatelj, izgleda kot Indiana Jones, preden ne izgleda kot Han Solo. Hugh Jackman, ki igra pirata Črnobradca, dela vse, da bi izgledal kot Nicholsonov Joker, Peter Pan izgleda kot Oliver Twist, zlovešča mati prednica (Kathy Burke), firerka sirotišnice, izgleda kot miss Trunchbull iz Matilde, izgubljeni fantje pa izgledajo kot brodolomci iz Gospodarja muh – dodajte še Gilliamove Razbojnike za vse čase in Gunije, ki jih je produciral Spielberg, pa dobite film o filmih, no, dogfight filmov, podoben dogfightu nemških in britanskih lovcev, ki poteka na londonskem nebu. Med nas in Petra Pana, mesijanski, panklišejski kliše, ki noče odrasti (a hoče, ojoj, leteti!), je prišlo toliko filmov, ki nočejo odrasti, da sam Pan izgleda kot anahronizem, iz katerega se film ne more zbuditi in v katerem lahko izgubljeni fantje – med II. svetovno vojno – mirno pojejo Smells Like Teen Spirit.