Kritika / Moja sestra suhica

za

Družba in telo.

Stella (Rebecka Josephson), švedska dvanajstletnica, je popisana z outsidersko sramežljivostjo in tesnobnostjo. Noče izstopati, a prav zato izstopa – sošolcem se zdi čudaška, ker ne skuša biti za vsako ceno kul. Pa tudi njeno telo se še ni odločilo, kam bo krenilo.

Zato z veliki očmi gleda svojo starejšo sestro, Katjo (Amy Deasismont), najstniško lepotico z vitkim, perfektnim telesom. Lahko bi bila manekenka, recimo Kate Moss, a je umetnostna drsalka, ki neprestano trenira, neprestano pa tudi pili svoje telo – do vrtoglavice, stresa, bolečine. Kot Moira Shearer v Rdečih čeveljčkih – ali pa Natalie Portman v Črnem labodu, reimaginaciji Rdečih čeveljčkov. To je to, si misli Stella, dokler ne ugotovi, kaj vse počne Katja, da bi imela perfektno, manekensko telo – vso hrano vedno skrivaj izbruha. Anoreksija in bulimija, ki sta v Stellinih očeh nekaj groznega in neznosnega, sta posledica patriarhalne, seksistične, stepfordske represije, ki punce sili v “perfektnost” in “idealnost”. Perfektnost je problem, ne rešitev. In nič ni ganljivejšega – oh, in komičnejšega – od otroških oči, ki politizirajo družbeni položaj žensk. Obstajajo filmi, ki si jih lahko otroci ogledajo le v spremstvu staršev. To vemo. Obstajajo pa tudi filmi, ki si jih lahko starši ogledajo le v spremstvu otrok. Teh filmov odrasli ne bi nikoli gledali. Le zakaj? V njih glavne vloge igrajo otroci. Toda ko jih potem – v spremstvu otrok – vendarle gledajo, si rečejo to, kar si bodo rekli ob gledanju Moje sestre suhice: je to sploh film za otroke? Mar ni to film za nas, odrasle? Ironija je v tem, da je to natanko film za otroke, ki izgleda kot film za odrasle – film za odrasle pa izgleda zato, ker otrok ne podcenjuje.

(Kinodvor/Kinobalon)