Kritika / Kamenje v mojih žepih

za

Drevo življenja.

Ko zaslišite Signe Baumane, newyorško Latvijko, naratorko lucidnega, mračnega, obešenjaškega animiranega eseja Kamenje v mojih žepih, ki bi ga lahko vrteli na double-billu s Perzepolisom, imate občutek, da slišite bodisi bujni, evforični, manični glas ženske, ki se je pravkar osvobodila, ali pa glas manične depresivke v manični fazi.

Ne naključno: Signe Baumane namreč v non-stop monologu pripoveduje o tem, kako so se njene prednice, članice njene družine (od babice dalje), spopadale z depresijo, melanholijo, norostjo in samomorilskimi fantazijami, s čimer lepo ujame ves hlad družbenega terorja, ki je ženskam v žepe metal kamenje, da bi lažje ostale pod vodo, v roke pa jim tiščal milo, da bi se travme, vedno predstavljene kot “bolezen”, bolje zategnile.

(Kinodvor)