Kritika / Ur. Blaž Otrin in Marija Čipić Rehar: Jegličev dnevnik

+ + + + +

Trideset let dnevniških zapisov (1899–1930) medijsko razvpitega škofa Antona Bonaventure Jegliča.

Pokupil celotno naklado Cankarjeve Erotike, protestiral proti goloprsi mladenki nad Prešernovim spomenikom, podpiral kmečko zadružništvo, dal sezidati prvo slovensko gimnazijo v Šentvidu, podprl majniško deklaracijo 1917, se v časnikih spopadal z liberalci, se kdaj uprl branju kraljevih okrožnic na prižnici, na ljubljanskih volitvah 1922 podprl koalicijo SLS s socialdemokrati in komunisti proti liberalcem, v času diktature kralja Aleksandra napisal pismo prepovedanim Orlom, zaradi česar oblast zaplenila vse časopise, ki so ga natisnili.

A škof, ki je še pri visokih sedemdesetih osvajal vršace, se je 80 let po smrti vrnil s knjigo, ki obsega več kot tisoč strani dnevnikov, urejeno pregledno z imenskim in krajevnim kazalom. Skozi njegove zapiske se razkriva duh časa, najsi bodo zakulisja medijskih spopadov, njegova skrb za reševanje cerkvenih dolgov, pogovori z župani, ministri, monarhi, njihove intrige, njegova pikra pisma, celo podatki o nakladi »naših« in »njihovih« časopisov, primeri tožb časopisov, posamezne polemike, osebni spopadi znotraj SLS, kajpak cerkvene zadeve, kjer grešne kaplane in župnike pošilja na duhovne vaje, nepoboljšljivim jemlje župnije, obravnava tožbe zoper duhovnike, nekatere odstavi iz pastirstva, mikrozgodovina ekonomije – po I. vojni cerkveni prihodki od prodaje lesa krepko upadli, ker je trg zasul ceneni češki les brez carinske zaščite –, pomoč ruskim beguncem iz Sovjetske zveze etc.

Dnevnik kot oblika, skozi katero zgodovina najbolj plastično zaživi, zakaj Jegličevi zapiski ne ohranjajo le zmagovalnih dogodkov, temveč tudi one, ki bi se lahko dogodili, a se zaradi teže nasprotovanj niso.