Kritika / Program

zadržan +

Superjunak.

Ste videli Pot do slave, Zemeckisov film o francoskem vrvohodcu Philippu Petitu, ki se je leta 1974 sprehodil po žici, napeti med dvojčkoma newyorškega Svetovnega trgovinskega centra? Če ste ga, potem se gotovo spomnite, da ste pred nekaj leti že videli dokumentarec o tem – Moža na žici.

Pot do slave je torej igrana verzija dokumentarca Mož na žici. Ste videli The Armstrong Lie, Gibneyjev dokumentarec o vzponu in propadu kolesarja Lanca Armstronga? No, zdaj je na voljo še igrana verzija tega dokumentarca – Program. Ergo: po trendu filmov, posnetih po stripih, računalniških igricah in igračah, je pred nami nov trend – igrani filmi, posneti po dokumentarcih. V Programu, precej rutinski reči, tipičnem športnem filmu (Rocky na kolesu), vidite Armstronga (Ben Foster), kako pride v Evropo, kako začne dirkati, kako zmaguje, kako sedemkrat osvoji Tour de France in kako njegovo superjunaško zmagovanje zasmrdi le nekemu irskemu novinarju (Chris O’Dowd), alergičnem na korupcijo. V tolažbo vam je le to, da tu vidite to, česar ne morete videti v nobenem dokumentarcu – kako so Armstrongu vbrizgavali superjunaške napoje. Ah, moč fikcije! Ne izveste pa, zakaj je Armstrong čutil to čudno potrebo, da Tour de France osvoji prevečkrat? Ah, nemoč fikcije.