Slovensko podzemlje

Zaloge termalne vode so omejene

Nedavna odločitev vlade, da zviša koncesnine za rabo termalne vode, je povzročila buren odziv v zdraviliščih, češ da jih bodo zvišane dajatve povečini pahnile v izgubo. V družbi Sava Turizem, ki ima med drugim v lasti terme v Moravskih Toplicah, Banovcih, Lendavi in na Ptuju, na primer navajajo, da se bo njihov strošek po novem izračunu za višino koncesnine z letošnjih 360 tisoč evrov v štirih letih zvišal na milijon evrov in pol. Lani so ustvarili dober milijon dobička.

Vladna uredba vsebuje možnost, da si uporabniki termalne vode bistveno znižajo koncesnino. Termalno vodo, ki bi jo po izrabi vrnili v zemljo z reinjekcijsko vrtino, bi plačevali po precej znižani ceni. A težava je v tem, da niti eno slovensko zdravilišče izrabljene termalne vode ne vrača v zemeljske globine, temveč jo večinoma izpustijo v vodotoke in s tem povzročajo toplotno in kemično onesnaženje.

Vračanje vode v zemljo je za trajnostno izkoriščanje vira nujno potrebno. Sploh v našem največjem zalogovniku podzemne vode, ki se razteza na območju severovzhodne Slovenije, na katerega je »priklopljenih« nekaj deset vrtin. Termalna voda, načrpana na tem območju, je stara več kot 20 tisoč let. To pa, kot navaja poročilo Geološkega zavoda Slovenije iz leta 2013, »kaže na zelo počasen tok in zanemarljivo naravno obnavljanje sistema«. Ne gre za neskončen obnovljivi vir.

Zato je, kot poudarjajo strokovnjaki iz Geološkega zavoda Slovenije Nina Rman, Andrej Lapajne in Dušan Rajver, »vračanje toplotno izrabljene termalne vode z vidika ohranjanja zadostne količine podzemne vode zanje in morebitne prihodne uporabnike nujno potrebno«.

A tega se zdravilišča na vse pretege otepajo. »Reinjekcija ni smiselna, strošek investicije je prevelik, hkrati pa je to tudi tehnično skoraj neizvedljivo,« pravi Štefan Smodiš, ekolog v družbi Sava Turizem. Seveda je postopek gradnje in delovanja injekcijske vrtine tehnološko zahteven, poudarjajo v Geološkem zavodu, a so težave premostljive, »kar dokazuje tudi delujoč črpalno-reinjekcijski par vrtin v Lendavi za termalno vodo, ki jo uporabljajo za daljinsko ogrevanje mesta«.

Geotermalni potencial severovzhodne Slovenije je bogastvo, ki ga je nujno ohraniti. Tudi če bo treba zapreti kakšno zdravilišče.