urejanje »
https://www.mladina.si/170866/zenit/?f=uhhucgp7ygsc1ucdaf7huvcfhfaupu

Kritika / Zenit

Zvizdan, 2015
Dalibor Matanić

Marcel Štefančič jr.
MLADINA, št. 47, 20. 11. 2015

za +

Tu se penje, tu se pada.

Zenit, hrvaški film o domovinski vojni in njenih posledicah, je – tudi po zaslugi Marka Brdarja, slovenskega direktorja fotografije – posnet tako senzualno (in tako skalinadsko), da se vprašate: zakaj se ti ljudje dajejo v nič, namesto da bi se dajali dol? Bi se dajali dol, ne pa v nič, če bi dobili drugo priložnost? F. Scott Fitzgerald je nekoč – v nedokončanem romanu Zadnji magnat in še prej v eseju Moje izgubljeno mesto – opozoril, da “v ameriških življenjih ni drugih dejanj”. Kar pa ne velja za like, ki jih igrata Tihana Lazović in Goran Marković.

V treh različnih zgodovinskih sekvencah – 1991, 2001, 2011 – igrata namreč različne like. On je v vseh treh Hrvat, ona v vseh treh Srbkinja. V vseh treh sta enako stara. V vseh treh živita v istih vasicah (nekje pri Kninu). V prvi se na smrt ljubita, v drugi se na smrt sovražita, v tretji pa ju preteklost – etnična klavnica, ki ju je ločila – odbija in privlači. Kako preseči vojne travme? Matanić ne ponuja patetičnega stokanja, s kakršnim nas skušajo običajno “impresionirati” balkaniade, temveč ponudi divji seks – v drugi sekvenci. Ko se najbolj sovražimo, se moramo divje pofukati! V tretji sekvenci, ki deluje kot čista heglovska Aufhebung, pa ponudi epski, 10-minutni, vrtoglavi, katarzični rejv, posttravmatični modus sinhronizacije ljudstva – ali pa vsaj naslednjih generacij. Da ne bodo zapravile tretje priložnosti. Če rejv ne bi obstajal, bi si ga morali Hrvati izmisliti.

(Kinodvor)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.

Delite članek:


Preberite tudi

Konzum

Pri levu, Ljubljana

Z levo roko

Izrael je v evropsko gospodarstvo vložil 66 milijard evrov

Zakaj Evropa genocidu ne zmore reči genocid?

Intervju

»Nekateri odseki avtocest potrebujejo širitev, ker so danes preobremenjeni«

Andrej Ribič, predsednik uprave Darsa