Kritika / Srednješolci

za +

Razredni sovražnik.

“Če bi danes umrl, večina izmed vas sploh ne bi vedela, kako mi je bilo ime,” dahne eden izmed dijakov srbske izgubljene generacije, ki bi med potjo na ogled taborišč smrti brala eseje o ljubezni, če ne bi maskirani huligani ponoči napadli njihove razredničarke (Hristina Popović), sicer levičarske učiteljice zgodovine, in če ne bi posnetki napada nanjo potem pristali na telefonih njenih bučnih, razgrajaških, delinkventnih, arogantnih dijakov.

Ker pa ji nočejo povedati, kdo je to storil (ne, nihče noče biti glavni igralec), jim zapleni telefone in odredi šolski pripor, v katerem naj bi se, kot pravi, dogovorili, kdo je to storil, posnel in naložil. Noč, v kateri bo Bičkov Razredni sovražnik srečal Hughesove Prijatelje za vedno, bo dolga, pripor pa bo iz youtubskih dijakov – kolekcije izgubljencev, ignorantov, grobijanov, patriotov, mačistov, narodnjakov, frustrirancev, dilerjev, nacionalistov, ekshibicionistov, homofobov, seksualnih objektov, zakajencev, navijačev, drkačic, fenic Velikih pokovcev ipd. – potegnil vse najslabše in vse najboljše, toda priložnost, da drug ob drugem končno preživijo nekaj “kakovostnega časa” in da dobijo prijatelje, postane tudi priložnost, da Srbija – kakšni so šele odrasli, njihovi starši, stalno sugerira Stevan Filipović, avtor Striženja, ki je za vlogo geja komaj dobil igralca – spove zimo svojega neprebavljenega nezadovoljstva. Figurativno rečeno: Srbi so posneli rimejk slovenskega Razrednega sovražnika – Slovenci zdaj Srbom dolgujejo slovenski rimejk Srbskega filma.