Kritika / Morilka

za +

Nikita.

Če bi sodobni akcijski filmi znali šepetati ali meditirati, bi morda izgledali kot Morilka, ki jo je tajvanski auteur Hou Hsiao-Hsien – po osmih letih filmske abstinence – potopil med brezhibne kostume, senzualne tančice, mistične meglice in state-of-the-art arhitekturo vse bolj hirajoče dinastije Tang, prepričane, da lahko njene geopolitične tegobe razreši Nie Yinniang (Shu Qi), ki so jo v otroštvu ugrabili in – s pomočjo karizmatične nune – prelevili v ubijalski stroj, kombinacijo prežečega tigra in skritega zmaja, spretno, lucidno, neuničljivo, pantersko, poetično fuzijo borilnih veščin (wuxia), delikatno asketsko in elegantno distancirano kot Hsiao-Hsienovi filmi, pa četudi misija, ki jo dobi, ne izgleda kot njena Hiša letečih bodal, temveč kot njena Apokalipsa zdaj – v oddaljeni regiji mora namreč likvidirati uporniškega, nepokornega generala (Chang Chen), sicer svojega sorodnika, ki mu je bila nekoč obljubljena in ki zdaj plava proti toku Imperija.

Hsiao-Hsien nam ne pove vsega. Kot običajno. Tokrat nam pove še manj. Zadnji je, ki bi nas skušal “informirati” s težko roko, ampak pusti, da nas “informirajo” tišine, sence, teme, veter, zavese, šelestenje, mistični zvoki in dolgi kadri, napeti kot lok, sublimni kot oklevanje in moderni kot budistični led, ki ga tu in tam presekajo nenadni sunki nasilja, na las podobni sunkovitim potezam slikarskega čopiča.

(Kinodvor)