Kritika / V srcu morja

za

Žrelo.

Ob koncu leta 1820 je iz Nantucketa (Massachusetts), na odprto morje odplula kitolovka Essex, ki se je po dolgi, mučni plovbi ob južnoameriški obali prebila do Pacifika, do kitolovskega El Dorada, kjer pa je naletela na hujšega od sebe – na kita, ki jo je zlomil in potopil.

Preživeli so potem mesece brodolomsko blodili in zlagoma odpadali – le redki so bili še živi, ko so jih leta 1821 našli. Herman Melville je to resnično zgodbo prelevil v roman Moby Dick, pravo šekspirjansko tragedijo, Ron Howard pa jo je zdaj – s pomočjo Philbrickove knjige In the Heart of the Sea: The Tragedy of the Whaleship Essex – ekraniziral, epsko in robustno, čeravno ne brez pomežika Melvillu (Ben Whishaw), ki na začetku intervjuva Nickersona, ladijskega slugo, zadnjega izmed preživelih (lahko bi dahnil “Kličite me Ishmael,” če mu ne bi bilo ime Thomas), kar nas kakopak potegne nazaj, v čas izplutja te kitolovke, ki – pod taktirko prvega častnika (Chris Hemsworth), kitolovca št. 1, sicer nesojenega kapitana, in vsiljenega kapitana (Benjamin Walker), malega bogataškega privilegiranca – mutira v potujočo, klavstrofobično, hektično, živčno tovarno, polno harpun, vrvi, odločne možatosti, pustolovske napetosti, inspirativnega pohlepa, obsedene posesivnosti, sle po kapitalističnem ekscesu in jeklene podjetnosti, s katerimi naj bi kite predelali v petrolej, “pranafto”, tekoče zlato, magični vir energije, ki je tedaj poganjal kapitalistični stroj. In ko v Peruju en passant izvejo, da tam doli, sredi širnega oceana, kitolovke lomi, uničuje in pokopava velikanski, “nadnaravni” kit, karizmatični kit kitov (naftno polje naftnih polj!), je to le še dodatni razlog, da hočejo tja, toda ko se njihova ekspedicija spremeni v katarzično kombinacijo vojne, industrijske klavnice, pekla in katastrofe, vsi skupaj izgledajo le kot napol blazni, blasfemični fosili fosilne dobe, ki šele prihaja, le kot megalomanski, prometejski, ahabski proletarci, ki so voljni umreti za kapitalizem, a tudi kot alegorije ameriškega kitolovstva na Bližnjem vzhodu, navsezadnje, kit, ki jih raztrga in potopi (in ki iz globin bušne kot nafta), je tako maščevalen – in tako pošasten, če hočete – kot Islamska država.