Kritika / Patrick Modiano: V kavarni izgubljene mladine

+ + + +

Nobelovec, ki še uporablja nalivnik.

In seveda piše o preteklosti. Pred kamerami ne briljira, še manj je medijski zvezdnik. Je pisatelj v čisti obliki, ki piše, ki se trudi z izbiro besed, ki romanov ne trese iz rokava, ampak svoje pisanje popravlja in predeluje. Drži se postopka, da začne s sceno, ki jo natančno vidi. Tako tudi v danem romanu: »Vedno je vstopila skozi ožjega od obeh vhodov v kavarno, tistega, ki so ga imenovali senčna vrata. Vedno je izbrala isto mizo v ozadju male sobe.«

Tako vstopajo liki, ki so izgubili mladost v kavarnah. A delo razen v naslovu ne meri na izgubo, kavarniški milje mu služi kot oblika bivanja. Ne v sartrovskem smislu, ko intelektualec svoj javni urad postavi za mizico v cafeju, na kateri bodisi piše tekste bodisi bere čtivo bodisi za njo vneto diskutira s kolegi. Modiano tja posadi slehernike brez velikih pretenzij, ki pa se prav tako formirajo skozi mestna druženja. Bivajo zunaj nakupovanj, posedanj, fascinacij z lučkami, namesto tega jih vlečejo kdaj knjigarne, pogovori z literati, listanje po knjigah, odnose ustvarjajo posojanje knjig in namigi, katero delo brati. Tu je kajpak svet sprehodov, metrojev in pogovori o usodah gostov kavarne Condé. Skozi slog reminescence; ko torej eden izmed junakov išče izpuhtelo Luki, položi na točilni pult njeno fotografijo. V maniri modernega romana brez izrazite zgodbe in še manj zapleta. To, kar stke, je esprit natančnega opisa razpoloženja, skratka roman kot himna oddaljenemu duhu kavarn.